Pred 30. leti je skupina domačinov iz okolice Topolšice v bližini Ciglerjeve bajte ob potoku Strmina na Lomu opazila ozko špranjo, v katero je izginjal del potoka. Pojav je v njih vzbujal zanimanje in radovednost, zato so sklenili preveriti, kaj se v luknji skriva. Zavihali so rokave in vhod toliko razširili, da se je dalo priti vanj. V notranjosti so po nekaj 10 metrih naleteli na prečudovito kapniško jamo, ki je danes poznana kot Ciglerjeva jama. S tem dejanjem je v Topolšici nastala nova, za naše kraje malo znana športna panoga – jamarstvo.

Domačini so želeli nadaljevati z raziskovanjem jame, a jih je pestilo pomanjkanje opreme, katere praktično sploh niso imeli, bili pa so tudi brez ustreznega znanja za takšno početje. Ker niso vedeli, kako naprej, so zaprosili za nasvet Jamarsko zvezo Slovenije, kjer so jim svetovali, naj se organizirajo v jamarski klub. Tako so v aprilu leta 1976 stekle priprave na ustanovitev jamarskega kluba. 20. maja istega leta pa je v prostorih gasilskega doma Topolšica že potekal ustanovni občni zbor. Prvi predsednik novega jamarskega kluba je postal Marjan Vrtačnik, ki je bil sicer gonilna sila pri raziskovanju Ciglerjeve jame.

Po formalni ustanovitvi so člani jamarskega kluba Topolšica navezali stike s kolegi iz nekaterih bližnjih jamarskih klubov, predvsem tistim v Preboldu, ter od njih pridobili nekaj osnovnih informacij o tehnikah in postopkih pri odkrivanju in raziskovanju kraških jam, o čemur pričajo podatki, shranjeni v klubskem arhivu.
 

Kmalu so v klubu pristopili k nadaljevanju raziskav v Ciglerjevi jami. Pri tem pa bi se skoraj pripetila nesreča. Med raziskovalno akcijo je skupino jamarjev presenetila voda, ki je zaradi nevihte na površju nepričakovalo vdrla v jamo. K sreči so jamarji to opazili in zadnji trenutek ušli ven, sicer bi jim trda predla. V izogib takim dogodkom so kasneje v jamo napeljali telefon, pred jamo pa je vedno nekdo dežural. Raziskave so nato potekale nemoteno naprej, vse dokler niso naleteli na meander (ozek in visok zavit rov), ki je postajal vedno ožji, tako da nazadnje niti najbolj suh jamar ni več mogel skozenj. Za jamarje je to pomenilo konec jame, čeprav je voda nemoteno tekla naprej v neznano podzemlje Loma.

Jamarji so bili nad nepričakovanim koncem Ciglerjeve jame zelo razočarani. Živeli so namreč v zmotnem prepričanju, da se v Lomu skrivajo veliki jamski prostori in da pot do njih vodi prav preko Ciglerjeve jame. Ker te možnosti nenadoma ni bilo več, so pričeli bolj ali manj sistematično pregledovati terene po Lomu in iskati jame, skozi katere bi se utegnili prebiti v notranjost Loma. Nekaj novih jam so sicer našli, a nobene daljše od 50 metrov. Tako ostaja Ciglerjeva jama z 200 metri dolžine in 76 metri globine še vedno največji kraški objekt na območju hriba Loma.

S prvimi neuspehi je v klubu pričelo prihajati do razhajanj, saj kakšnih strateških ciljev ni bilo na obzorju, s tem pa tudi ne motivacije. Aktivnosti so bile še vedno omejene na lokalno območje, čeprav so jame v bližnji in daljnji okolici kar same vabile jamarje na ogled. A takrat v topolškem klubu še ni bilo prave volje do raziskav drugod, kar so dodobra izkoristili preboldski jamarji, ki so topolščanom takorekoč pred nosom raziskali večino do takrat še neevidentiranih jam. Preboldski jamarski klub je bil v tistih časih sicer izjemno uspešen. Njihova organizacijska sposobnost je bila tolikšna, da so v letu 1979 celo organizirali jamarsko odpravo v Južno Ameriko, kjer so v Ekvadorju in na otočju Galapagos raziskovali jame. Te odprave se je udeležil tudi član in drugi predsednik jamarskega kluba Topolšica, žal že pokojni, Darko Koželjnik.
Pod vodenjem novega predsednika je leta 1979 delo v klubu znova oživelo. Delovni načrt je bil smelo zastavljen in je predvideval raziskave jam tudi drugod. Poleg tega se je klub kadrovsko okrepil. Stari gardi se je pridružilo nekaj novih članov, med njimi tudi avtor tega prispevka. Vsi smo bili mladi, polni energije, predvsem pa izjemno motivirani. Če se dobro spomnim, smo skoraj vsako nedeljo preživeli v kakšni jami.

V letih 1980 – 1982 smo v glavnem nabirali izkušnje z obiskovanjem že znanih jam v bližnji in daljnji okolici. Občasno smo v poletnih mesecih na Golteh pripravili večdnevne raziskovalne tabore, na katerih smo počenjali marsikaj. Največ smo se ukvarjali z iskanjem novih jam, učili in trenirali smo merjenje jam ter seveda obiskovali že znane jame, v katerih smo preverjali, če se kje skriva kakšna možnost nadaljevanja. Neko noč smo bili, kot dobri poznavalci planine, celo aktivirani kot pomoč pri iskanju pogrešane osebe. Nastanjeni smo bili običajno v Mozirski koči, po enkrat pa tudi na Konečki planini in Zaloki, kjer smo spali v šotorih.

Proti koncu leta 1982 so aktivnosti v klubu počasi zamrle. Tako stanje je trajalo do leta 1984, ko se je klub znova predramil. Tega leta smo odkrili nadaljevanje v Rotovnikovi jami pri Šoštanju, kar je pomenilo enega večjih dosežkov kluba do takrat. Na odkritje smo bili silno ponosni predvsem zaradi izjemno bujnega kapniškega okrasja, začinjenega z aragonitnimi ježki, ki so razmeroma redek pojav v kraških jamah. Edina pomankljivost te jame je bila njena »velikost«, saj je bila dolga komaj 54 metrov. Kasneje so Rotovniki jamo lepo turistično uredili v njeni celotni dolžini.
 
Leto 1985 je bilo za naš klub v raziskovalnem smislu prelomno, saj smo prvič uspeli samostojno raziskali kakšno brezno. To je bilo 152 metrov globoko brezno B2L na Golteh. Raziskave smo se lotili z uporabo takrat povsem novega načina premagovanja navpičnih odsekov, to je vrvne tehnike s spuščanjem in dviganjem po enojni statični vrvi brez dodatnega varovanja.

Leta 1986 je bilo v klubu že 42 članov. Čutili smo se dovolj sposobne, da v hotelu Vesna v Topolšici organiziramo jamarsko srečanje v počastitev 10-letnice ustanovitve kluba. Na prireditev smo povabili predstavnike vseh slovenskih jamarskih klubov. V počastitev tega jubileja smo razvili klubski prapor in nekoliko spremenili ime kluba. Pred besedo jamarski smo dodali pridevnik Šaleški, kar naj bi simbolično pomenilo, da smo bili prvi jamarski klub v Šaleški dolini in da s svojo dejavnostjo pokrivamo celotno območje Šaleške doline. Prireditev nam je dobro uspela tako v organizacijskem kot tudi v finančnem smislu.

 

V naslednjih letih smo v okolici Šoštanja in Topolšice raziskali prek 40 novih jam. Ker nobena ni bila daljša od 100 metrov, smo se pričeli ozirati po jamarsko bolj zanimivih krajih, kjer bi imeli več možnosti najti kakšno večjo jamo. Pregledali smo mnogo zanimivih terenov in se nazadnje odločili za Dleskovško planoto v Kamniških in Savinjskih alpah, ki je bila v jamarskem smislu prava bela lisa na zemljevidu. Sprva smo nekaj terenskih ogledov tam izvedli samostojno, a nismo bili najbolj uspešni. Odkrili ter raziskali smo le 10 jam, od katerih nobena ni bila daljša od 50 m. Tu je treba poudariti, da smo ciljali na odkritije jame večjih dimenzij, takšne kot je bila, npr., Snežna jama na Raduhi.
 
Kakšno leto po našem "odkritju" Dleskovške planote, je tja pričela zahajati tudi "konkurenca". Tako smo na planoti vedno pogosteje srečevali posamezne skupine jamarjev iz nam bližnjih klubov. Na enem takšnih srečanj se je porodila ideja o skupnem organiziranem in sistematičnem pristopu nadaljnjih raziskav. Vsi smo se predobro zavedali, da s skupnimi močmi lahko dosežemo mnogo več, saj je takšna praksa že rojevala sadove drugod po sloveniji, predvsem na Kaninu. Tako smo leta 1987 k sodelovanju pristopili štirje jamarski klubi: Kamnik, Prebold, Domžale, Topolšica in se dogovorili, da na Kocbekovi koči na Korošici poskusno organiziramo 10-dnevni jamarski tabor. Glavni organizator je bil Vido Kregar iz jamarskega kluba Kamnik, ki se je izkazal z odlično organizacijo. Kregar je vse navzoče jamarje razdelil v štiri skupine. Vsaki skupini je dodelil točno določeno območje, na katerem je potem le-ta iskala jame. Učinek je bil izjemen, saj smo v zgolj dveh dneh našli več kot 100 povsem novih jam.
 
Topolški jamarji smo se taborov na Korošici udeležili še leta 1988 in 1989. Skupno je bilo na teh taborih najdenih okoli 200 novih jam. Ena večjih pa je bila jama z oznako 4-9 (zaradi obilice jam smo jame indeksirali, saj si je 200 pametnih imen za jame težko kar izmisliti). Tako je indeks 4-9 pomenil, da je četrta ekipa našla deveto jamo po vrsti. V 4-9 smo po velikih naporih dosegli globino 288 m. Jama je bila zaradi številnih ožin in meandrov tehnično izjemno zahtevna za raziskovanje. O zahtevnosti raziskovanja govori podatek, da smo morali v jamo kar 17-krat, preden smo dosegli omenjeno globino. Sicer je v njej še možno nadaljevanje, a je rov na koncu tako ozek, da smo obupali. Ker smo 4-9 raziskovali predvsem topolški jamarji, je bila na koncu registrirana kot naša, čeprav so vhod našli pripadniki preboldskega kluba.
 
Z raziskavo omenjene jame smo prvič v praksi potrdili lastne domneve, da se na tem območju nahajajo jame velikih globin. Ko omenjam globoke jame, moram omeniti tudi jamo z oznako 1-51, ki je kasneje postala druga najbolj globoka jama na Dleskovški planoti. Jamo 1-51 je že na prvem raziskovalnem taboru našla ena izmed ekip. V času najdbe je bila na hitro pregledana do globine 30 metrov, naslednje leto pa jo je velenjska skupina (Velenjčani so se pričeli udeleževati raziskovalnih taborov leta 1988) poglobila na skoraj rekordnih 411 metrov. V letu 1989 smo zadnjega dne raziskovalnega tabora sestavili mešano ekipo najboljših jamarjev, v katero sem bil izbran tudi sam in ki naj bi jamo 1-51 raziskala čim globlje. V jamo smo vstopili ob 11. uri dopoldan, ven pa prišli ob 8. uri naslednjega dne. Osvojili smo globino 448 metrov, ki je kar za 160 metrov presegala globino naše 4-9. Ob tem pa je bila pomembna ugotovitev, da se jami nahajala na povsem različnih koncih Dleskovške planote. Jama 4-9 se je nahajala na zahodnem delu planote, v bližini Inkretovega studenca, medtem ko je bila jama 1-51 po srečnem naključju najdena na vzhodnem delu planote in sicer pod grebenom Veliki vrh – Poljske device – Križevnik. Torej precej vstran od območja, kjer smo do takrat brez večjih uspehov iskali jame. Postalo nam je jasno, da se pravi tereni z globokimi jamami dejansko nahajajo na tem vzhodnem delu planote in da bi bilo treba v prihodnje iskati jame prav tam.

Poleti leta 1990 smo topolški jamarji tako že pregledovali terene v okolici jame 1-51, bolj ali manj pa so nam sledili tudi ostali klubi. Bolj ko smo odkrivali ta čudoviti gorski svet, več novih jam smo našli. V začetku se nas je trdovratno držala smola. Vse jame, ki smo jih našli, so se kot zakleto, končale že po nekaj metrih. Ko smo že skoraj obupali, pa se nam je končno le nasmehnila sreča. Novembra leta 1991 smo namreč našli obetavno jamo, ki se kar ni hotela končati. Že vhodno brezno je dalo slutiti, da smo tokrat naleteli na nekaj velikega. V času najdbe vhoda smo jamo pregledali do globine 70 metrov, kjer nam je zmanjkalo vrvi. Ker se je bližala zima, smo že čez en teden na hitro organizirali še eno raziskovalno akcijo. Medtem je bil sprejet sklep, da novo jamo poimenujemo po Ivu Zadniku, ki jo je prvi našel. Na drugi akciji smo prodrli še nadalnjih 100 metrov nižje, ko nam je spet zmanjkalo vrvi. Jama pa se še kar ni mislila končati. Dosegli smo torej globino 170 metrov, najmanj toliko pa je je bilo še pred nami, kajti stali smo ob robu prepada, katerega globino smo z metom kamna ocenili na 200 metrov (naslednjič smo namerili globino 210 metrov).

V letu 1992 smo nadaljevali z raziskovanjem Zadnikovega brezna, takoj, ko je na planoti skopnel sneg. Po seriji raziskav smo prodrli do takrat rekordne globine 682 metrov za območje Kamniških in Savinjskih Alp. Tako smo za več kot 100 metrov presegli dotedanji rekordni dosežek, ki ga je prek 10 let držal v rokah preboldski jamarski klub z 476 metrov globokim Breznom presenečenj na Dobrovljah.
 
Od globine 682 metrov pa do končne točke na globini 1132 metrov je jamo raziskovala mešana ekipa jamarjev iz Velenja, Letuša in Tolmina. Topoški jamarji smo v tem delu raziskav sodelovali zgolj z našo opremo, ki je bila že v jami in dana na razpolago omenjenim raziskovalcem. Raziskave so trajale do leta 1995, ko je bila prinešena iz jame vsa oprema.
 
Sledila so leta, ko v klubu nismo beležili kakšnega omembe vrednega raziskovalnega dosežka. Še vedno smo zahajali na Dleskovško planoto in tam iskali nove jame. A več kot 100 metrov globoko nam ni več uspelo priti v nobeni. Smo pa bili bolj uspešni na drugih področjih. Lahko se pohvalimo, da smo leta 1995 na arnesovem strežniku postavili svojo prvo spletno stran. Danes ni to nič posebnega, pred 11. leti pa smo bili sploh prvi jamarski klub v Sloveniji, ki je imel svojo spletno stran.

Leta 2000 smo postali spet nekoliko bolj aktivni, kar se je odražalo tudi na raziskovalnih dosežkih. Še vedno smo občasno zahajali na Dleskovško planoto, kjer smo med drugim v bližini Inkretovega studenca odkrili vhod v zanimivo jamo z večjo ledeno dvorano na dnu.
Prav tako leta 2000 smo na povabilo tehničnega vodje kamnoloma v Teru pri Ljubnem tam raziskali lepo kapniško jamo, katere vhod se je pojavil pri lomljenju kamna.
 
Istega leta nam je v Ledenici na Golteh za ledenim zamaškom uspelo odkriti nadaljevanje jame. Jamo smo "poglobili" za dobrih 30 metrov, tako da sedaj znaša nova globina 60 metrov.

V letih 2001 do 2003 smo največ časa porabili za iskanje nadaljevanja v 500 metrov dolgi Erjavčevi jami pri Solčavi. Zdelo se nam je, da bi prek nje bilo morda možno od spodaj prodreti proti dnu Zadnikovega brezna. Ideja je bila zelo drzna, nikakor pa ne neizvedljiva. Vodno povezavo med Zadnikovim breznom in Pečovskim studencem, ki se nahaja v bližini Erjavčeve jame, smo v času raziskav Zadnikovega brezna namreč dokazali z barvanjem vode. Na globini 145 m smo v vodo pomešali 5 kg rdeče barve Rodamin, ki se je po treh dneh dejansko pojavila v omenjenem Pečovskem studencu. Erjavčevo jamo smo pregledali po dolgem in počez, a nismo našli nobene možnosti nadaljevanja. Zato smo poskusili še s potopom v sifon na dnu jame. V precej kalno vodo se je potopil naš član Dani Urbanc in uspel prodreti 25 metrov daleč ter 9 metrov globoko, kjer pa je zaradi slabe vidljivosti moral prekiniti potop. Zaradi velikega tveganja smo nadaljnje potope v tej jami opustili.

Ob koncu tega pregleda je prav, da omenim še pomembno delovno zmago, ki je bila rezultat več kot dveletnega dela. Namreč v sodelovanju s planinskim društvom Šoštanj in športno zvezo Šoštanj smo v letu 2005 sklenili prvo fazo ureditve naravne plezalne stene v Florjanu pri Šoštanju. Stena se nahaja tik ob cesti Šoštanj - Bele Vode na južnem delu hriba Rnek in pomeni veliko pridobitev za vse, ki se ukvarjamo z alpinizmom, jamarstvom, plezanjem ipd. Je prosto dostopna vsem zainteresiranim.

Jamarski klub Topolšica danes šteje 00 članov, od teh nas je slaba polovica aktivnih, ostali imajo status podpornega člana. Pogoji za delo so dobri, saj imamo dovolj kvalitetne opreme, z ureditvijo novega plezališča pa smo pridobili tudi boljše možnosti treniranja oziroma učenja jamarskih tehnik. V jamah nas čaka še veliko dela, ki pa ga s sedanjo generacijo članov zanesljivo ne bo mogoče opraviti. Zato si ob našem jubileju najbolj želimo, da bi medse uspeli privabiti še kakšnega novega člana, takega, ki bi bil voljnan in sposoben posegati po večjih raziskovalnih dosežkih. Jamarstvo je, če si seveda pravi človek za to, lepa, atraktivna, a tudi izjemno zahtevna športna dejavnost, ki pa v zameno za sproščujoče inobčasne adrenalinske užitke v jamah, terja od posameznika veliko odrekanja, predvsem pa veliko trdne volje in prostega časa.

 

 Slavko Hostnik